Spletne strani

Novosti na spletu

Arhiv za September, 2013


Manipuliranje z javnostjo

Ekonomski učbeniki učijo, da vlada z zadolževanjem na trgu prepriča zasebni sektor, da se odpove določenemu delu virov, da jih lahko upora­blja sama. S povečanjem dotoka vladnih obveznic si sposodi omejeno količino denarja, ki bi ga drugače porabil zasebni sektor. Denar je tako težje dobiti in to naj bi potisnilo obrestne mere navzgor. Vendar pa je bilo po mnenju Ryan-Collins et al. ) do sedaj empirično težko dokazati vpliv vladnega sposojanja na obrestne mere za komercialna posojila (t. i. `crowding out’). Količinsko je ves proces laže razumeti: ko investitorji kupijo vladne obveznice z obstoječo kupno močjo, ta denar iz zasebnega sektorja steče v vladnega. Zato je čista fiskalna politika za rast denarja v obtoku nevtralna — je zgolj redistribucija. Prejemniki vladne­ga denarja bodo na boljšem, obstajajo pa tudi tisti, ki bodo prejeli manj njenega denarja ali plačali višje davke, zato je fiskalna politika v smislu vpliva na rast v skupnem seštevku nevtralna. Za nominalno rast je potrebnih več transakcij, ki prispevajo k BDP-ju, kar pomeni, da je potrebno za to uporabiti več denarja. V današnjem sistemu je to možno le, če komercialne banke ustvarijo več kredita. Brez ustvarjanja te nove kupne moči ostaja dohodkovni kolač nespre­menjen. V okviru sistema, v katerem vlada ne more ustvarjati lastnega denarja, bo vsako povečanje vladne porabe tako samo povečalo vladni delež v tem kolaču ter zmanjšalo delež zasebnega sektorja. Na ekonomijo bo vladna poraba imela pozitivni rastoči vpliv le, če bo vlada uporabila denar bolj produktivno kot zasebni sektor. Kako se vla­dna poraba primerja s porabo zasebnega sektorja? Zasebni investitorji dajejo svoj denar tja, kjer pričakujejo največje dobičke. Zato vlagajo del svojega denarja v tujino in pozitivni socialni učinki bodo tako ustvarjeni.

  • Share/Bookmark